tripping :) 1.0

Moj prvi po(let)


Priprave

Moje prvo potovanje v lastni režiji (beri: brez staršev) je zajemalo izlet po Severni Irski in kratek ogled Dublina. Z v naturalijah plačano letalsko karto v žepu in zemljevidom Belfasta v roki sem bolj malo sodeloval v načrtovanju naslednjih nekaj dni. Sedela sva na letalu za Dublin in moja navidezna nezainteresiranost je malo ujezila mojo drago.  Poskusi v stilu: "Bova tm vidla, kako in kaj nama bo sedl ..." niso ravno izboljšali mojega položaja, ampak v tistem trenutku se nisem spomnil ničesar boljšega, saj me je bilo preveč sram povedati, kaj se res dogaja v moji glavi.

It's happening!

Priznam, na letališču me je zvilo. Še na check-in postaji sem bil popolnoma sproščen, popolnoma miren, še ko sva mahala bodoči tašči v pozdrav. Vse je bilo OK – do boardinga. Zakaj je prva stvar, ki jo vidiš "emergency instructions" letak, zabasan za sedež sopotnika pred tabo?! V avtu nimam takih priročnikov? V avtobusu razen manjkajočega pripomočka za razbijanje stekel NI ničesar, kar bi še dodatno vzbujalo sume o nevarnosti potovanja z le-tem!

Zbašem ruzak v prostor nad sedežem in se usedem. Preverim situacijo spredaj in zadaj – notranjost letala me spominja na notranjost zelo udobnega avtobusa. Ne vem, zakaj vsi tako jamrajo o tem, kako je premalo prostora na letalih? "Mami je zrihtala najbolj udobne sedeže na letalu – pri zasilnem izhodu, kjer je več prostora za noge," zaslišim glas razuma (M).

Pas pripet, morebiti zadnji "I love u" zašepetan, holding hands – ready for takeoff. Strange feeling v trebuhu in že poznan, neverjetno nadležen pritisk v ušesih. Blah – I do NOT like flying!

Just my luck

Zakaj?

Nič kaj prijetno ni, ko sediš zraven non-stop prdeče 6-letnice in ogromnega afro-američana, ki se je pred letom odločil okopati v enem od detergentov za razkuževanje stranišč. Pozabil sem omeniti, da sem M, medtem ko sva čakala na letalo (zamuda 45 min), razlagal, da bosta smrklja, ki ščipa mamico, in smelly črnec, sedela tam, kjer jaz. Ko sem izpljunil polovico drugega kočnika s plombo vred – najbrž zaradi pritiska v kabini – sem pomislil, kako vedno bolj "obožujem" letenje. 

Zvit v klobčič sem ravno objokoval svoj položaj, ko se je letalo začelo tresti. "Ladies and gentlemen, please, return to your seats and fasten your seat belts. We are experiencing minor turbulence. Please remain seated until further notice." Super, reees super! Kako d'fak se to vedno zgodi samo men??? Seveda se nisem oziral na ostalih xy potnikov, ki so se znašli v identični situaciji kot jaz. No ja, najbrž jih večina sprejema letenje na višini 10.000 mnm kot nekaj običajnega. Predvsem tisti businessman spredaj. On lepo "lagano" nekaj piše v svoj rokovnik in ne gre mi v glavo, kako s svojo (predvidevam seveda) ogabno " doktorsko-I'm so fancy" pisavo že tako ali tako kaj prebere za sabo ... ahja, saj mu najbrž tajnica bere ... pa še kaj drugega, ha ha ... Močnejše tresenje letala me predrami iz globokih misli o vseh mogočih bedarijah in me spomni na situacijo, v kateri sem se znašel. 

Lučka na koncu tunela?

Spet sem pri obupavanju. "Plonk" (pozna kdo boljši zvok za kapljico?) mi nekaj kapne na roko. Gledam M: "A si me plunla?"... "Plonk"... Fakin avijon pušča!!! "Ne vem kaj d'fak se dogaja, AMPAK VRATA SPUŠČAJO!" Gledam okensko steklo in opazim, da kaplja kondenz, ki nastane zaradi različnih temperatur na zunanji/notranji strani okna. "Pomirjen" se spustim nazaj v naslonjalo sedeža in z zlobnim nasmeškom opazujem gospoda na desni, ki je slišal, kaj sem (malo preveč) naglas rekel M. Žena ga miri – seveda je preslišal moje misli, v katerih sem se pomiril s teorijo o kondenzu, in še vedno nejeverno strmi v "neprebojno" steklo, ki ga loči od krute usode.

Love hurts

Stevard Maj (da – ob vsem sranju, ki se mi je zgodilo, nisem bil deležen niti sexy stevardese) mi je prijazno ponudil sendvič in osvežilno pijačo. Sendvič sem pospravil (remember: zob v žepu) in nejevoljno popil tisti dcl soka, ki mi je pripadal. "Zdj vsaj veš, zakva so karte od Adrie 5–10-krat dražje. Morjo nekak pokrit stroške teh sokcov." M mi nameni enega od pogledov, ki jih hrani v svojem ogromnem repertoarju "are-u-tryin'-to-be-funny?" nasmeškov in se vrne k žvečenju sendviča.

Aw – počen vrat me prebudi iz spanca. M spi naslonjena na mojo ramo, kar mi onemogoča kakršenkoli manever, s katerim bi se malo pretegnil. Ljubezen je kur*a. V najbolj neudobni pozi ever nekako zaspim nazaj in se prebudim šele malo pred začetkom pristajanja. 

Finish line

FINALLY! Pas pripet, zob v žepu (začuda me lubenica ŠE ne boli), M zbujena in pripeta – Maj preveri, da smo vsi pripasani, in PRISTANEK! No ja, bolečina v ušesih, želodec v grlu, premetavanje sem in tja in pristanek. Z rahlo razdraženim želodčkom se zahvaljujem vsem bogovom tega in vseh drugih svetov – I survived!