HoneyMoon 1.3K

Day 3: (getting to) Tamarindo Beach

Napakiravanje 101

V človeški naravi je, da se na napakah nekaj nauči(mo). Pred vsakim potovanjem se spomnim na vse neumnosti, ki sem jih naredil, in se trudim ne ponavljati le-teh. Tako sem pred najinim poročnim potovanjem sklenil, da spakiram le najnujnejše, v nekem logičnem zaporedju, da ne bom vsak dan zlagal vsega iz in v nahrbtnik.

Smiselno je, da dragocenosti napakiraš med mehke cunje (na sredino nahrbtnika), da se ne polomijo, medtem ko prtljago "nežno položijo" v prtljažni prostor letala. Pametno je tudi, da na vrh napakiraš vetrovko, če bo slučajno pihalo in ... 

Vsak sistem, ki se ga lotim, se na koncu izkaže za bolj prizadetega od prejšnjega. Seveda sva že prvo minuto po prihodu v hostel spraznila oba nahrbtnika, ker sva potrebovala adapter za polnilec telefona, ki je bil na varnem shranjen v eni od 20-kilogramskih zveri, ki sva jih prinesla na hrbtih.

Dva dni sem vso robo samo prekladal iz kavča na posteljo in iskal mesta, kamor bi zadeve lahko odložil, brez da se mi zagabijo do konca življenja; zato me je pred odhodom v Tamarindo čakalo še pospravljanje vsega sran*a, ki sem ga za brez veze pripeljal na drugo stran planeta. 

"Dodatna vetrovka, bunda (ok, pač v Avstriji je snežilo), najbolj-huge-knjiga-ki-je-nisem-bral-niti-sekundo ... vse tiste stvari, ki jih vzameš namesto dodatnega para gat ali štumfov (ki ti jih dejansko zmanjka sredi potovanja), gredo na PODN ruzaka ... " mi je odzvanjalo v glavi, medtem ko mi je krulilo v želodcu. 

Palačinke?

Zajtrk je bil namreč topŠIT – poudarek na besedi "šit" (angleško šit). Nekakšen zmazek od palačinke in poceni javorjev sirup. No, da ne bom lagal, dobila sva celo vsak svojo palačinko!

1 Lepotec pred topŠit hostlom

»Bilo kuda, KiKi svuda!«

Od prihoda na avtobusno postajo do vkrcanja na avtobus sem šel skozi več (emocionalnih) stadijev. Od živčnega čvakanja KiKi bonbonov v kombinaciji s pogledom  v stilu "I'm a tough, dangerous guy", do olajšanega "omfg, we are ok" vzdiha v prijetnem sedežu dokaj modernega avtobusa.

Almost too perfect …

Klima dela, nihče ne bruha ... Vse poteka brez problemov. Ustavimo se na počivališču (food + wc) in dejansko smo 15 minut kasneje vsi spet na avtobusu pripravljeni na odhod.

Nekje na sredini poti (po cca. treh urah) se avtobus ustavi. Najbrž spet delo na cesti? 

Po uri in pol se mimo nas pripeljejo trije rešilci (očitno gre za prometno). 

Petnajst minut kasneje se začnemo premikati. In se spet ustavimo. In se spet 500 m peljemo in ustavimo in peljemo in ...

Nikaragavananci

KONČNO šofer pospeši in se odpeljemo naprej, mimo nekega gostišča in vsem je takoj jasno, da do prometne nesreče ni prišlo. Okoli 50 policajev v polni "bojni" opremi v spremstvu 10+ avtomobilov nadzira gostišče Diana. (TIP: don't eat here!).

Izgledalo je kot Police vs. Mob obračun, vendar sva kasneje izvedela, da sta Kostarika in Nikaragva v meddržavnem sporu glede meje in da je šlo za AntiCostarica riot s strani skupine Nikaragvancev. 

2 Postanek   3 Policija

Osem (8!) ur po odhodu z avtobusne v San Joseu (v temi) zagledam tablo Tamarindo: 5 km. Vsakih 500 metrov se ustavimo in "skipamo" enega ali dva potnika. Malo manj kot eno uro kasneje se ustavimo v centru Tamarinda.    

TOTAL Combo

Ginger hair, white skinned tipček z zemljevidom v roki in mlada dama, ki se jo komaj vidi čez nahrbtnik – težko bi bolj izžarevala "help me, we're lost!" vibe. Prijazen, bosonogi, temni gospod z dredi in vonjem po travnatih cigaretih naju napoti v najbolj temno ulico na Kostariki. Asfaltno pot zamenja makadam, namesto hiš naju obdajajo drevesa ... in že zagledava hostel. WAU! KJUUUT!

Prijazna receptorka srednjih let, oranžni maček Simba in nasploh čudovita atmosfera naju navdajo z optimizmom. 

Receptorka nekaj blebeta o težavah z vodo, meni pa se pred očmi riše le "Total Combo plate", mehiška jed, ki sem jo s svojim sokoljim želodcem opazil na poti do hostla.

4 Simba   5 Total Combo

17 minut kasneje (ko sem lačen, čas merim v mikrosekundah in drugih manjših enotah) sva se že basala z najboljšo mehiško hrano ever. Popoln guacamole je bil popoln, sexy trikotniki s sirom (znanstveno ime za jed, katere imena ne poznam) so bili sexy, odličen fižol je bil odličen in in in ... še v postelji razmišljam o večerji za bogove.

____

BERI & SHERI ;)

HoneyMoon 1.2K

Day 2: Manuel Antonio NP

COCKs

Ura je 4 a.m. Ne morem (več) spat. Need to pee. Skoraj se spotaknem čez zaspančka, ki sta si očitno "privoščila" ŠE cenejše potovanje kot midva, spita namreč na tleh v dnevni sobi hostla, in se sprehodim mimo tipa, ki gleda neke zadeve na računalniku zavit v deko (khm?).

Med lulanjem opazim nekaj, kar za trenutek rahlo prekine moj curek – moj prvi ščurek.

It's gonna be a looong day.

1 2 3 Kopalnica, ki sva si jo delila (tudi) s Ščurekom

Wruum, Wruuuum

Potovanje (ne bom rekel vožnja, ker smo cca 1/3 časa stali v koloni/gledali krokodilčke/stali v koloni/jedli na počivališču/stali v koloni ...) je trajalo slabih 6 ur v eno smer.

4 5 6 Furakanje

Manuel Antonio NP

Vsi dvomi v smiselnost 10+ urne vožnje tja in nazaj (za ogled najmanjšega narodnega parka na Kostariki, ki obsega le 16 km2) so se še povečali.

Krokodile sem videl na 100 metrov. Naše metanje banan v bližino njihovih glav jih (začuda?) ni spodbudilo k temu, da bi samo za nas uprizorili Krokodilji šov.

Iskreno, bil bi zadovoljen že z malo več premikanja levo/desno ali gor/dol. In dvomi so se še bolj povečali, ko smo za karte plačali 16 $ (namesto oglaševanih 10 $), potem pa nam je cca. 10 tipov poskušalo prodati "best experience guide tour have good sloth see vision" etc. random združene napol angleške besede; za 30 $ (+karta).

Po dvajsetih minutah hoje po makadamski cesti me od napenjanja oči rahlo boli glava.

Nič, popolnoma NIČESAR še nisem videl. Ok, dve čudni drevesi in nek mini kuščar, ki šprinta po vodi ...

A sem se za tole mrcvaril v avtu jeb*nih 6 ur (PLUS povratek)?!

7 Park   8 Kuščar

Amazing

Ravno jamram nekaj o tem, kako se pač vsak dopust nekje najprej na polno zaj*beva, potem pa gre ponavadi vse kot po maslu in da sem mislil, da je bil nateg tega dopusta pač hostel, ko se pred nami odpre pogled na najlepšo plažo ever.

Meine Güte, I'm melting! No, ne dobesedno (čeprav je noro vroče), ampak pogled na plažo je res božanski.

Brez filtrov in podobnih Instagram/PS/Paint predelav – samo igra narave v svoji najboljši izvedbi.

9 #NoFilter

Ritka tu, ritka tam …

Skupine Azijcev in gruče Američanov, ki fotkajo vsak centimeter materije, ki jih obdaja, ponavadi gledam kot neke kmetičke, ki prvič pridejo v mesto in jim je vse kar ne muka in/ali bleja, neznano.

Sedaj pa mi od čudovitega razgleda in ekvatorske vročine zamegljen razum govori nekaj, v meni do sedaj nerazumljivi japonščini: "Opice!!! OMFGGG, opice!!! SLIKAAAAAAAAAAJ!"

Manca šprinta fotkat opice, medtem ko jaz gledam v krošnjo bližnjega drevesa. Manfred nam s prstom kaže na lenivca. Pogledam skozi daljnogled in vidim spečega lenivca – v rit.

Malo me skrbi saj je "vodič" bolj navdušen od mene.

Ko mu Manca v drugi krošnji pokaže na še eno rit – tokrat mravljinčarjevo (ne dam roke v ogenj za omenjeno klasifikacijo) – z rahlo solznimi očmi razloži, da je to prvič, da vidi mravljinčarja v živo in da ceni, ker ceniva podcenjeno naravo in vsa podcenjena živa bitja v njej (#Damn ninjas cutting onions).

10 Opice   11 Mravljinčar?   12 Kjuuuut opici

Shark tamers

Pod palmami se na hitro raztovorimo in se odpravimo v vodo. Čofotava in se smejiva dejstvu, da je v Sloveniji najbrž sneg, ko se kar naenkrat zasliši kričanje. Obrnem se in zagledam jato rib, ki LETI proti meni. Wtf se dogaja!? "Najbrž le bežijo od kakega morskega psa ..." zaduhovičim; Manfred doda: "Or it could be a crocodile." Joke over. VarnostnikRadar-mode vključen.

WTF

Še vedno pretresen po napadu ribje eskadrilje pogledujem proti nahrbtniku v katerem so bili "na varnem" vsi najini dokumenti, fotoaparat in najpomembneje – piškoti.

Čisto počasi se iz gozda prikrade nekaj rakunov. Vodja lopovskega krdela zagrabi najin nahrbtnik in nonšalantno začne z odpiranjem zadrge. Kot Mitć Bukenon v znani seriji Bejbvač moje noge kljubujejo valovom in za »tren oka« sem obkrožen z rakunjo tolpo.

Malček zbegan, ker jih moja prisotnost ne gane, pogledam nazaj proti Manci. "Kva nej mu nardim?!" izdahnem malo nesamozavestno in že v naslednjem trenutku me domačini rešijo z metanjem peska v kosmate nepridiprave (edina dovoljena stvar, ki jih odžene).

V takih trenutkih ti je jasno, da bi v primeru brodoloma/letalske nesreče/any other reason, po katerem bi se znašel na samotnem otoku, najbrž crknil po 12 minutah životarjenja v neokrnjeni naravi.

Robinson Cruz

Poležavanje na soncu nikoli ni bila ena od stvari, ki bi me rajcale (#ginger), zato sem se, medtem ko se je moja (soncu zelo naklonjena) boljša polovica sončila, posvetil dragoceni najdbi – kokosu.

Vedno sem govoril, da je treba dobre stvari deliti, zato sem s svojim početjem nadaljeval kar se da glasno.

Kot Šarapova na turnirju serije Masters sem vzdihoval in izpuščal erotične medmete, medtem ko sem s kokosom tolkel po kamnu, drevesu, koreninah ... IN naposled le uspel!

Odprl sem jeben kokos in si povrnil ugled med oboževalci Survivorja.

Manca se je, popolnoma očarana nad mojim triumfom (in malček tudi zato, ker je tudi njej dosadilo Sonce), umaknila k meni v senco in skupaj sva zmagoslavno užila snežno belo sredico tropskega sadeža ... gnilo sredico.

Tudi pokvarjeni kokosi niso ena od stvari, ki bi me rajcale (#mancagajepojedla).

13 Dead CocoNut

ThreeSome

Pogledam na levo in se čudim blond turistki, ki poželjivo gleda v mojo smer. Še preden sem ji zasikal, da sem poročen in da trojček mogoče pride v poštev, sem opazil, da ne gleda mene, ampak faking huge legvana, ki počasi caplja proti najini brisači.

Po več kot 30 urah prebivanja na Kostariki sem se naučil, da živali bolj kot vse prestraši fotoaparat in res – zmajček je spiz*il, še preden sem ga uspel dobro pofotkat.

Aja, btw – če še kdo ni vedel ... opice so kar nadležne živali ...

14 Zmaj   15 "U talkin' to ME?!"

____

Povratek

Devet sekund po tem, ko mi je mivka zlezla v še zadnjo, od mivke (do tedaj) nedotaknjeno luknjo, smo se spakirali in odpravili proti kombiju. Sledila je vratolomna vožnja domov, med katero sem se spomnil vseh molitvic, delno naučenih na očitno premalo obiskanih urah verouka.

ŽIVI! ... smo se vrnili v hostel.

Pri tuširanju sem nehote prišel do trojčka. Pridružila se nama je 5-centimetrska štrigula, zato sva porabo vode omejila na minimum.

Tromarindo?

TROBAJERO BEACH it is!!! – zadnji čas, da spičiva iz San Josea.

Zadnje trenutke pred spanjem skleneva, da zgodaj zjutraj potujeva na zahod Kostarike, v surferski raj, aka Tamarindo beach (I'm really bad with names).

____

BERI & SHERI ;)

HoneyMoon 1.1K

Day 1: San Jose Airport + Hostel

»CHIPEST!«

Prideš cel napaljen na Kostariko in medtem ko čakaš dogovorjeni prevoz do hostla, k tebi pristopi eden od šoferjev s "cheapest" ponudbo, ki ti (potem, ko mu poveš, kje si rezerviral) razkrije, da tako nizke cene pa res ne more ponudit – ker je govora o najslabšem in najcenejšem hostlu v San Joseju > moodkill!

RUSIJA?

Končno pride najin prevoz: tipček govori angleško (me iz rely hepi 'bout thiz) in veselo razlaga, da dojema razliko med Litvo in Latvijo. Končno dojameva, da NE dojema razlike med Slovenijo in Litvo/Latvijo, ampak mu po 5 minutnem razlaganju, kje Slovenija je, na vprašanje: "Russia?" samo prikimam.

PoPotovanje

"From the airport to our hostel there is a 20 minute drive." Trditev mi odzvanja v utrujenem glaviču, medtem ko se furamo že cca. 45 min. "Koma" utrujen zaspim in se zbudim, ko zapeljemo na malo manj urejeno cestišče. Avto premetava kot Carreyja v Ace Venturi. Zunaj je popolna tema. Manca z očmi, velikimi kot sova, opazuje sosesko, skozi katero se vozimo. "It is a very safe here. Just not for night," razlaga šofer Marcel, ko se vozimo mimo z bodečo žico ograjenih hiš. Z Manco si izmenjava nekaj pogledov – utrujenomorbidnolačnih pogledov.

Prispemo v hostel v lepšem delu mesta (glede na videno med prevozom) in naveličana "furakanja" samo vzameva ključ in se skupaj s prtljago pobereva v sobo.

1- Manca išče drug hostel; 2- It's all about Class!; 3- Sušenje cunjic ala Dražy

Luxury

... mja – kot vidimo na sliki, sva se pri planiranju HONEYMOONA!!! držala načela "nek se vid razkoš!" – NOT. 

Stavka: "Sej mava sam 2 dni plačan kle, an?" iz ust Mance in: "Jz nam na tej postelnini spal!" iz ust Andraža sta privedla v MacGyver room redecoration mode in VOILA! – soba je malo bolj znosna. 

Slab začetek …

Pred spanjem še rezervirava izlet za naslednje jutro in začneva planirat nadaljevanje potovanja. Manca nekaj bere ... zzz ... 15 minut. 

Zbudim se. Glava me boli, smrkam, kašljam. Klime in rahlo načeto zdravje = Lekadol pred spanjem in še malo planir... zzz again.

____

BERI & SHERI ;)