HoneyMoon 1.7K

Day 7: I "dived" Catalina Islands

Sharing is caring

Gledam tipa, ki bruhca čez desni bok našega čolnička, in se smejim, ko pomislim na svoje vedeževalske sposobnosti. Petnajst minut prej sem ga gledal (in vohal), kako baše vase svoj (mogoče malo pre)obilen zajtrk in Manci predstavljal svojo tezo o tem, da nekdo v kratkem ne bo najbolj ponosen na svoje odločitve. 

»You gotta give something back to the nature...« mu namignem z rahlim »a si prizadet, da pred potapljanjem ješ empanjado iz polivinil vrečke?!« tonom. Njegova draga mi med nežnim božanjem (njegovega) hrbta nameni rahlo hostilen pogled in ga pospremi z dokaj nerazločnim medmetom v smislu »je*i se« – medtem ko genijalec kaj več od »bwaruhbruhbwah« in nekaj koščkov empanjade ne spravi iz sebe.

"Šnorkl or die!"

Skupinica na ladji mi ne deluje kot gruča izkušenih potapljačev (kot so se predstavili), zato me bolj kot ne čudi dejstvo, da sva z Manco poleg starejše gospe z vnukinjo/hčerko in čudnega strica, ki se ne pogovarja z nikomer, edina prijavljena za šnorklanje.

1 Before   2 Many Minutes After

Kakorkoli že – pridemo na lokacijo prvega potopa in vsi moji sumi se začnejo potrjevati. Polovica folka se sploh ne zna "oblečt", druga polovica pa z zarošenimi maskami v polni bojni opremi stoji tako, da se zaradi valov zvirajo eden čez drugega.

Hvaležno se nasmehnem vodiču, ko nam pokaže, da gremo šnorklarji v vodo zadnji. Razburkano in penasto morje – nimam ravno najboljših občutkov glede "Best snorkeling experience in the world!" 

Ananas Deluxe

Na žalost je bil prvi potop res bolj beden. V skupini 5 + inštruktor smo plavali od točke A do točke B. Manca je imela preveliko masko, tamala se je skoraj utopila, videlo se ni nič pa še Stric je mahal s plavutkami, kot da se gre za življenje/a in smo dejansko imeli največ dela s tem, da smo se mu umikali. 

Po zelo dolgem vkrcavanju (vsi Jacquesi Costeauji so pač morali splezati na ladjo in se umiriti od neverjetnih doživetij pod vodo) je sledil še en potop na "drugi lokaciji".

Vmes so nam postregli krekerje, ananasove rezine in ledeni čaj, zato sva se odločila, da za vplačanih 100 € dobiva maximalno količino vsega – Gorenjci, jebiga! 

Na zgornji palubi opazujeva burkajoče morje in zagledava celo nekaj podobnega manti, ki skače iz vode.

Ko največ morskega življenja vidiš NAD vodo, veš, da nekaj ne štima.

Inštruktor javi, da smo prišli na lokacijo drugega potopa. Prenažrt z ananasom se zavem, da smo dejansko 300 metrov oddaljeni od lokacije prvega potopa. PURA VIDA? Sploh se ne obremenjujeva več. 

Ananas in piškoti pa še empanjada show in flying manta – money well spent.

Zadnja se napokava v vodo. Vidljivost je malo boljša, gospod je malo umiril nogice, babi in vnučka pa sta ostali kar na ladji – mogoče pa iz tega potopa še nekaj bo.

Zaplavam stran od naše skupine in se potopim do ostalih potapljačev. Prizor vreden 1000 €! Eden se dviga in spušča kot riba napihovalka z napako v sistemu, drugi je obrnjen z glavo navzdol, medtem ko ga inštruktor poskuša obrniti v "normalno" smer, dva plavata stran od skupine, trije pa gledajo ubogo ribo, ki ji še v Fiesi ne bi nadeli pridevnika eksotična.

Potopim se še enkrat in maham enemu od potapljačev, a je le-ta imel preveč dela sam s sabo, zato švrcnem nazaj do svoje skupine, kjer skupaj raziskujemo motno vodo. 

Za trenutek celo zagledamo neke podolgovate ribe in zadnje sekunde pred vkrcanjem na ladjo (baje) zagledamo skata (videl sem le senco).

3 Kraj potopa #1   4 Kraj potopa #2 

That's it folks! Vsekakor bi za 50 € na osebo pričakoval več – morskega življenja namreč, dogodivščin je bilo čez glavo.

Sticking out

Vkrcanju je sledila dolga, vetrovna, mokra in mmmrrrzla pot nazaj. 

Vsaj 3 osebe so me vprašale, če sem profesionalni borec (»are you a fighter?«) in šele na koncu, ko sva se basala v avto, sem dojel, da mi na kapci s šiltom piše Tap-Out > weirdos.

5 Veter v laseh #punIntended

NO €, NO Surf, NO sleep

Na poti "domov" sva se izkrcala pred FoodCourtom in si privoščila NAJBOLJŠE spomladanske zavitke ever (haven't been to China, YET!)! Empanjada po dogodivščinah zjutraj pač NI našla poti na najina krožnika. 

6 Spring Rolls

S polnim želodčkom je najbolje iti v vodo (remember this morning?), zato sva se odločila, da greva še malo surfat. Samo na bankomat skočim ... #notgonnahappen 

Na banki so nekaj bluzili o uradnih urah menjalnice (banka dela do 18h, €vre menjajo samo do 17h, ura je bila 16:57) pa še bila sva brez potnih listov, zato sem se "javil" za čudovito jogganje v japankah (pri +30 °C) od banke, do hostla IN nazaj do banke. 

Surfanje je seveda odpadlo, ampak to ni bila največja težava, ki sva jo imela. Bolj naju je skrbelo, da bo odpadlo še kaj, saj sva bila skorajda brez denarja, naslednji dan pa je bilo treba potovati na drugi konec države v Puerto Viejo.

Najprej je bila težava v tem, da sta bila oba bankomata prazna, potem ko so ju končno napolnili z denarjem pa nobena od najinih kartic ni "prijela". 

WTF?! Ne vem, a sva res porabila že ves denar s poroke? :/

Šest ur časovne razlike je pomenilo, da je v Sloveniji že vse zaprto. Ni nama preostalo drugega, kot da se odpraviva spat in upava, da se bo zadeva rešila PREDEN odpelje avtobus za San Jose.

»Naštimi 3 budilke!« in sva šla spat.

____

BERI & SHERI ;)