HoneyMoon 1.9K

Day 9: Weeed

Intro

Preskočimo opisovanje sobe (ki v dnevni svetlobi začuda ne izgleda kot kulisa za grozljivko) in odletimo mimo dejstva, da imava prvič, odkar sva na honeymoonu, dovolj vode za tuširanje, pranje cunj in IZPLAKOVANJE wc-ja, preskočimo podatek, da sva se prvič prebudila v oblačno jutro, se izognimo razlagi o Italijanu na recepciji info centra, ki govori v kodah (»u shuda tejka dabajka to dabicha«), pozabimo na spoznanje, da so zaprli poslovalnico Western Uniona (= ne moreva do nakazanega denarja!), se rahlo ustavimo na podatku, da sva najela kolesa (5$/day), iiin pohodimo bremzo!!!!, ker Manca resno razmišlja, da bi najbolj »zájebanga« črnca daleč naokoli prosila za en dim.

1 Oblačno vreme   2 Reklama :)

Ganđa, maaan! (When in Rome)

»A ti to resno? Pejt mu rečt, ja! HAHAHA …« se smejim, ker mi je jasno, da nima jajc za kaj takega.

ALI PAČ?

Par minut kasneje pride nazaj vsa nasmejana. »PRŽILA SM!«

»PURA VIDA!« – greš do zavaljenega dilerja (obkroženega z nabitimi tipi) pa mu rečeš, da bi en dim, da vidiš kakšen je filing. Ti da par dimčkov SVOJEGA đointa, ti pa odideš … aja, ne – še prej mu rečeš, da je zanič oz. da ti ni všeč.

In mirno odkorakaš do svojega belčka, ki mu ne manjka veliko, da bi vsaj na enem delu telesa postal rjavček ...  

»Bedno je blo. Greva.« reče mirno in zleze na kolo. 

3 Outlaw

Itsy Bitsy Spider …

Ni mi treba reči dvakrat – že sva na poti.

Čudovit izlet s kolesom vsaj delno kvari spoznanje, da se na telefonskih kablih, ki se vijejo ob/nad cesto, zadržuje ogromno število nadvse ogabnih 10+ cm velikih, črno-rumenih, svetlečih pajkov. 

Ogabnih pajkov, ki so ogabni. Blah, #ogabno. 

4 Bike Selfie   5 Pajki   6 HAHA

Location, Location, Location

Vse skrbi prežene vonj po pečeni govedini, ki me zadane v trenutku, ko prideva na plažo. Parkirava kar se da blizu »čevaparne« in si takoj po hitri osvežitvi v razburkanem morju privoščiva goveji zrezek po karibsko. Med žvečenjem odličnega kosila opazujeva nerodnega lenivca, ki se leno premika po drevesu navzgor in navzdol. A dinner and a (slow-motion) show! 

7 Carribean beach   8 Carribean lunch   9 Carribean wild life (kao lenivc gor nekje v krošnji)

Mić Bukenon 

Vsaj 45 minut kasneje (never forget empanjada) se zbašem v vodo.

Ravno se valjam po valovih, ko se spogledava s starejšo damo, katere joški so rahlo zapustili svoje mesto v kopalkah. Obrnem se proti Manci in se smejim.

Kisel nasmešek, ki ga ponavadi nameni mojim »nesmešnim« šalam, se vse bolj obrača navzgor in počasi začenjam slutiti, kaj se dogaja. Voda, ki jo je val vrgel globoko na obalo se hitro umika.

Vsi poskusi, da bi ubežal, so neuspešni, noge imam zabetonirane globoko v mivko.

Obrnem se proti morju in BAAAAM!

…

Ne vem, kaj boli bolj – Mančin smeh ali mivka, ki jo neprostovoljno kopičim v vseh odprtinah telesa.

Happy Hour/S

S plaže se vrneva ravno pravi čas, da ujameva Happy Hour v bližnjem barčku. Osemnajst kilometrov kolesarjenja na medenih tednih pri 30+ stopinjah je potrebno nagraditi.

Dva koktejlčka kasneje se odpraviva po darila za ubožčke, ki naju pogrešajo v daljni, mrzli Sloveniji.

10 Beach bar   11 Koktejlčkiii   12 Trgovina

Izbira je res ogromna – prostora v nahrbtnikih pa bolj malo, zato se osredotočiva na majhne in zelo drage zadeve (kdor to bere in NI prejemnik darilčka – it's a joke: vse, kar sva kupila je bilo res skoraj zastonj pa še to sva »scenkala« cene ;) ).

Shopping utruja in lakotni, zato zavijeva v bližnjo (priporočeno) restavracijo.

Lokalne specialitete (Andraž) in italijanska hrana (avanturistka Manca!) le delno zadovoljijo najina sicer lačna želodčka.

13 Karibska večerja + Mančkini makarončki

Double > Multi > Ultra > Mega > MONSTERKILL 

Dobila sva ravno dovolj energije, da sva se v hostlu lahko spopadla s komarji. NE PRETIRAVAM, ko rečem, da je Manca ubila vsaj 20 komadov … pa je še vedno bzzzzzjalo, ko sva ugasnila luč.

____

BERI & SHERI ;)

HoneyMoon 1.8K

Day 8: Longest Day

Na današnji vpis je svetovna javnost čakala malo dlje. 

Razlog tiči v bogatih sponzorskih ponudbah, ki so prispele ravno pred objavo bloga – pogodbeni zahtevki, zaradi katerih sem bil primoran drastično spremeniti besedilo z namenom vpeljevanja brand name-ov in sloganov podjetij, so rahlo podaljšali čas izdelave današnje mojstrovine.

____

"TAMTAMTAMTAMTAMTAMTAMTAMTAMTAM" nažiga alarm na pametnem telefonu Samsung SIII LTE, ki mi ga je s svojimi superduperfajn paketi omogočila družba Simobil ... AAAHHH, it was just a dream ... 

Zaenkrat ne bomo še nobenmu reklame delal L, vsaj ne v pozitivnem smislu.

RECAP

Včeraj so propadli vsi poskusi dviga denarja (kljub temu, da denar na računu JE :D ). 

Poskušala sva poklicati v Slovenijo in še preden sva dojela, da je to itaq Sizifovo delo (18+7=25; dan ima 24 ur, kar pomeni, da je v Sloveniji ura 01:00 zjutraj, kar pomeni, da so vse banke zaprte, kar pomeni, da sva rahlo fu*ked …), mi telefonček sporoči, da je klicanje onemogočeno zaradi napake v omrežju. Z Mančinim telefonom (sva že dojela, koliko je ura – šlo je le za test) je prišlo do iste napake in obupavanje se je začelo (no, najprej je bilo veliiiko pi*denja in občevanja z različnimi materami različnih oseb in telefonskih družb).

Po tehtnem premisleku sva s pomočjo internetne povezave (free WiFi pride v paketu z (ne-free) hladno osvežilno pijačo) svoje težave sporočila moji sestri in se za naslednji dan takoj zjutraj zmenila za rahlo neobičajno obliko komuniciranja z banko. 

1 Poslavljanje od Simbe   2 ... in Becky 

Rana ura, ZLATA ura!

Prek videoklica sva govorila v telefon, ki je zagotovil prepomembno vez z nadvse prijaznim bančnim uslužbencem v Ljubljani.

Razložil nama je vir težav in le-te odpravil (IMPORTANT NOTE FOR NOOBZ >>> limit na Visa kartici je razdeljen; večji del limita gre na plačevanje s kartico, manjši del pa za dvigovanje denarja – čemur v osnovi Visa pač ni namenjena … ).

Preden ugasneva internetno povezavo, še natipkam vse informacije, ki jih Bestić potrebuje za nakazilo denarja prek WesternUniona – po skorajšnjem finančnem fiasku se držim načela: »Better safe than sorry!«.

No, ura je 3.30 in lahko sfiniširava pakiranje. Bus namreč odrine ob 5:30, midva pa imava še totalno razče*ukano prtljago.

       drive

A dinner and a show!

Proti rakunom na strehi avtobusa vržem dva piškota in se napokam na svoj sedež. Karte so smešno poceni – manj kot 20 $ za oba (Tamarindo – San Jose: cca. 280 km).

Vožnja v družbi akrobata/žonglerja/jedca/pripovedovalca itd., ki se občasno prelevi tudi v šoferja, je minila kot bi mignil. 

3 in 4 Empanjadarja (avtobusni postanek)

Tip je jedel empanjado, pil sok iz steklenice s pokrovčkom (ki ga je vsakič odšraufal in zašraufal), brisal šipo (z brisačko za šipe), si brisal roke (z brisačko za roke), si natikal in snemal rokavice (na desni roki kolesarska, na levi roki bombažna brez prstov), prehiteval druge avtobuse (večinoma v ovinek) in s šoferskim kolegom (menjajo se na nekaj ur) razglabljal o bejbah, mimo katerih smo se peljali – vse to naenkrat. 

Tip je živ dokaz, da tudi moški lahko multitaskajo!

Šest ur (z vštetim 15-minutnim postankom za hrano+wc) kasneje že čakava na naslednji avtobus, ki naju bo popeljal v 220 kilometrov oddaljeni Puerto Viejo na karibski strani Kostarike.

5 Bus za Puerto Viejo?   6 "Kolk je ura?"

Svašta pi*ka rodi

Na voljo sta bili samo »standing tickets« kar pomeni, da bova naslednjih par uric (se sliši lepše kot 4–5 ur) stala … med dvema mulčkoma na desni (očitno sta brat in sestra, stara okoli 12 let) in reggae/metalskim parčkom na levi.

Štiri ure in pol nanese okoli 270 minut … premikanja glave z leve proti desni in nazaj. 

Malo zato, da razbremenim mišice in se razgibam, v glavnem pa zato, ker nisem vedel kaj bi »rajši« gledal – na desni fantek žveči že tretjo empanjado, ki ji sledijo rulada, piškoti, bomboni … in nazadnje liže svoje vezalke in okno, sedež in ostalo opremo na avtobusu; na levi pa gospodična zrači svoje, na vijolično barvo pobarvane (da se ujemajo z barvo las/dredov), dišeče kocine pod pazduho.

7 (utrujene) Nogice   8 Karibski Pujsek

Ko bi morali že prispeti na cilj, še vedno stojimo v koloni in čakamo … in čakamo ... Jasno je, da smo še precej oddaljeni od cilja v Puerto Vieju.

Pujsek medtem mirno žveči, drobi, golta naprej (babica mu je med 15 minutno food/wc pavzo nakupila nove zaloge). Vse bolj se nagibam na levo, kjer smrdljivčka spita ob nežnih zvokih trash-metala (ki jima nabija skozi slušalke).

Puerto Viejo

Po šestih urah vožnje KONČNO prispemo v Puerto Viejo.

Ob izstopu iz avtobusa naju pozdravi vonj po travi (pa ne tisti sveže pokošeni). Tema, makadamske ceste in napol porušene barake poleg vseh rastafarijancev, ki mi ponujajo »weeeed«, ne vlivajo »najlepši kraj na Kostariki« filinga.

9 San Jose   10 Puerto Viejo

osemindevetdesetprocentovmyass

Prideva pred luštkan hostel, kjer pa receptorka (kljub trem potrditvenim e-mailom) ne najde najine rezervacije in dobiva na izbiro dve prosti sobi. Ena malo lepša v pritličju, ki gleda na najbolj gadno ulico daleč naokoli, ali druga, ki se nahaja nad restavracijo. 

Nobena ne ustreza oceni 89 %, kot je pisalo na internetu. 

Izbereva slednjo, ki poleg črnega stranišča ponuja še dokaj ogaben jogi, 3 cm velikega hrošč-pajka, obilico komarjev in souporabo »kuhinje«, ki je za malenkost drugačna kot na slikah.

11 Klima in omara   12 ZAKONska postelja   13 I like my toilet like I like my coffee - BLACK!

Skočiva v trgovino in nakupiva vse potrebno za palačinke. No ja – tako sva vsaj mislila. Potrebovala bi še ponev, skledo za maso, nekaj za mešanje mase, nekaj za obračanje palačink in vilice. A malo čarovnije izpod rok moje predrage žene je botrovalo k dokaj uspešni izvedbi večerje. Vmes naju je prekinil le eden od natakarjev, ki je pokvarjeni ventil na plinski jeklenki zamenjal z (malo) manj pokvarjenim.

14 Najbolj prigarane palačinke ever

Utrujen, nažrt in popikan od komarjev + z glavo polno podob, ki jih ne bom nikoli pozabil (otrok-odojek in roza dlačice) se zakotalim v spalko, ki sem jo potegnil čez posteljnino in s tem vsaj delno zmanjšal možnost stika z … ne vem sploh čem – pršicami? pajki? umazanijo? Biraj – vsega je bilo dovolj J.

SORRY

Dolg dan = dolg blog.

____

BERI & SHERI ;)

HoneyMoon 1.7K

Day 7: I "dived" Catalina Islands

Sharing is caring

Gledam tipa, ki bruhca čez desni bok našega čolnička, in se smejim, ko pomislim na svoje vedeževalske sposobnosti. Petnajst minut prej sem ga gledal (in vohal), kako baše vase svoj (mogoče malo pre)obilen zajtrk in Manci predstavljal svojo tezo o tem, da nekdo v kratkem ne bo najbolj ponosen na svoje odločitve. 

»You gotta give something back to the nature...« mu namignem z rahlim »a si prizadet, da pred potapljanjem ješ empanjado iz polivinil vrečke?!« tonom. Njegova draga mi med nežnim božanjem (njegovega) hrbta nameni rahlo hostilen pogled in ga pospremi z dokaj nerazločnim medmetom v smislu »je*i se« – medtem ko genijalec kaj več od »bwaruhbruhbwah« in nekaj koščkov empanjade ne spravi iz sebe.

"Šnorkl or die!"

Skupinica na ladji mi ne deluje kot gruča izkušenih potapljačev (kot so se predstavili), zato me bolj kot ne čudi dejstvo, da sva z Manco poleg starejše gospe z vnukinjo/hčerko in čudnega strica, ki se ne pogovarja z nikomer, edina prijavljena za šnorklanje.

1 Before   2 Many Minutes After

Kakorkoli že – pridemo na lokacijo prvega potopa in vsi moji sumi se začnejo potrjevati. Polovica folka se sploh ne zna "oblečt", druga polovica pa z zarošenimi maskami v polni bojni opremi stoji tako, da se zaradi valov zvirajo eden čez drugega.

Hvaležno se nasmehnem vodiču, ko nam pokaže, da gremo šnorklarji v vodo zadnji. Razburkano in penasto morje – nimam ravno najboljših občutkov glede "Best snorkeling experience in the world!" 

Ananas Deluxe

Na žalost je bil prvi potop res bolj beden. V skupini 5 + inštruktor smo plavali od točke A do točke B. Manca je imela preveliko masko, tamala se je skoraj utopila, videlo se ni nič pa še Stric je mahal s plavutkami, kot da se gre za življenje/a in smo dejansko imeli največ dela s tem, da smo se mu umikali. 

Po zelo dolgem vkrcavanju (vsi Jacquesi Costeauji so pač morali splezati na ladjo in se umiriti od neverjetnih doživetij pod vodo) je sledil še en potop na "drugi lokaciji".

Vmes so nam postregli krekerje, ananasove rezine in ledeni čaj, zato sva se odločila, da za vplačanih 100 € dobiva maximalno količino vsega – Gorenjci, jebiga! 

Na zgornji palubi opazujeva burkajoče morje in zagledava celo nekaj podobnega manti, ki skače iz vode.

Ko največ morskega življenja vidiš NAD vodo, veš, da nekaj ne štima.

Inštruktor javi, da smo prišli na lokacijo drugega potopa. Prenažrt z ananasom se zavem, da smo dejansko 300 metrov oddaljeni od lokacije prvega potopa. PURA VIDA? Sploh se ne obremenjujeva več. 

Ananas in piškoti pa še empanjada show in flying manta – money well spent.

Zadnja se napokava v vodo. Vidljivost je malo boljša, gospod je malo umiril nogice, babi in vnučka pa sta ostali kar na ladji – mogoče pa iz tega potopa še nekaj bo.

Zaplavam stran od naše skupine in se potopim do ostalih potapljačev. Prizor vreden 1000 €! Eden se dviga in spušča kot riba napihovalka z napako v sistemu, drugi je obrnjen z glavo navzdol, medtem ko ga inštruktor poskuša obrniti v "normalno" smer, dva plavata stran od skupine, trije pa gledajo ubogo ribo, ki ji še v Fiesi ne bi nadeli pridevnika eksotična.

Potopim se še enkrat in maham enemu od potapljačev, a je le-ta imel preveč dela sam s sabo, zato švrcnem nazaj do svoje skupine, kjer skupaj raziskujemo motno vodo. 

Za trenutek celo zagledamo neke podolgovate ribe in zadnje sekunde pred vkrcanjem na ladjo (baje) zagledamo skata (videl sem le senco).

3 Kraj potopa #1   4 Kraj potopa #2 

That's it folks! Vsekakor bi za 50 € na osebo pričakoval več – morskega življenja namreč, dogodivščin je bilo čez glavo.

Sticking out

Vkrcanju je sledila dolga, vetrovna, mokra in mmmrrrzla pot nazaj. 

Vsaj 3 osebe so me vprašale, če sem profesionalni borec (»are you a fighter?«) in šele na koncu, ko sva se basala v avto, sem dojel, da mi na kapci s šiltom piše Tap-Out > weirdos.

5 Veter v laseh #punIntended

NO €, NO Surf, NO sleep

Na poti "domov" sva se izkrcala pred FoodCourtom in si privoščila NAJBOLJŠE spomladanske zavitke ever (haven't been to China, YET!)! Empanjada po dogodivščinah zjutraj pač NI našla poti na najina krožnika. 

6 Spring Rolls

S polnim želodčkom je najbolje iti v vodo (remember this morning?), zato sva se odločila, da greva še malo surfat. Samo na bankomat skočim ... #notgonnahappen 

Na banki so nekaj bluzili o uradnih urah menjalnice (banka dela do 18h, €vre menjajo samo do 17h, ura je bila 16:57) pa še bila sva brez potnih listov, zato sem se "javil" za čudovito jogganje v japankah (pri +30 °C) od banke, do hostla IN nazaj do banke. 

Surfanje je seveda odpadlo, ampak to ni bila največja težava, ki sva jo imela. Bolj naju je skrbelo, da bo odpadlo še kaj, saj sva bila skorajda brez denarja, naslednji dan pa je bilo treba potovati na drugi konec države v Puerto Viejo.

Najprej je bila težava v tem, da sta bila oba bankomata prazna, potem ko so ju končno napolnili z denarjem pa nobena od najinih kartic ni "prijela". 

WTF?! Ne vem, a sva res porabila že ves denar s poroke? :/

Šest ur časovne razlike je pomenilo, da je v Sloveniji že vse zaprto. Ni nama preostalo drugega, kot da se odpraviva spat in upava, da se bo zadeva rešila PREDEN odpelje avtobus za San Jose.

»Naštimi 3 budilke!« in sva šla spat.

____

BERI & SHERI ;)

HoneyMoon 1.6K

Day 6: Cake Off

"Happy Wife, Happy Life"

Navsezgodaj zjutraj, skorajda čisto na začetku dneva št. 6 (06:00 je na poročnem potovanju ZELO zgodaj), sva poskušala z izvedbo photoshootinga na obali. 34531 poskusov stoj na glavi in 34531 poskusov fotkanja – kadar ji je uspela stoja, sem zaje*al na fotkiču ... IN obratno.

Končno nama je uspelo (glej slike) in lahko sva se odpravila zajtrku naproti. V trgovino. Po zajtrkovalne zadeve. In nato v kuhinjo, štimat zajtrk, in nato njamnjamnjam. #neksevidrazkoš #honimundelight #kuhajženo! #hungry

1, 2, ....... 2315!

Tortičar Andraž

"Andraž gre samo enkrat na led" oziroma "Ni šans, da se še enkrat tako zaje_em, da bom spet do kolen v švicu in ostalih tekočinah, ročno in nožno in kakorkoli odmaševal zamašen toaletek z najmanjšimi, najožjimi cevmi in najbolj prizadetim pof_ka_im odplakovalnim sistemom na svetu, zato ker ni vode in me Tortica* pač noče zapustiti brez boja ..." je odmevalo v moji glavi, medtem ko sem se po stopnicah vzpenjal do najine sobe. 

Oborožen z razkužilom, vlažnimi robčki in dodatno rolico WC-papirja sem se samozavestno podal kar v skret (ker sem bil jezen, so padale tudi težke besede) zraven najine sobe. In potem še v tistega na drugi strani hiše. In potem ... obupano obsedel na terasi in gruntal, kaj naj naredim. 

Vode spet NI!

Kruljenje v želodcu je preglasilo misli o tem, kako bom pač potrpel do trenutka, ko nam spet priklopijo vodo, zato je bil čas za drastične ukrepe.

Tri vrečke in 15 minut kasneje sem stal v sobi in gledal paket, ki sem ga odložil zraven postelje. 
Občutek zmagoslavja je tlel v meni, erupcijo emocij pa je zadrževala negotovost o prihodnosti Vrečke. 
Vrnil sem se na teraso k Manci. Hihitajočemu zgražanju je sledil ukaz: "Znebi se ga!". Skočil sem v sobo in odnesel vrečko v smetnjak. 
Priznam, da me je v trenutku ločitve kar malo zvilo v želodcu – najprej sem pomislil, da sem žalosten in da bo ločitev težja, kot sem mislil, a sem kmalu doumel, da me pač samo zvija (par požirkov vode iz pipe mi pri tem definitivno ni bilo ravno v pomoč). 

Jutri je nov dan, sem pomislil, ko sem vrečko s še rahlo toplo vsebino zabrisal v smetnjak.

*epizoda z iztrebljanjem mehiške hrane je poskrbela za enega največjih d__k_v v mojem življenju, zato sem v znak spoštovanja njegovo ljubkovalno ime napisal z veliko začetnico.

_________________________________________________________________________________

Sam doma ...

Prišla je ura Mančinega ZiPlininga. Zaradi "določenih osebnih razlogov" sem se odločil, da se ženki na tem izletu ne pridružim in rajši malo polenarim, a še preden sem se udobno namestil, je bila Manca že nazaj. 
Rahlo razočarana nad dejstvom, da je bilo celotno doživetje (v katalogu ni izgledalo tako) primerno tudi za družine z malimi otroci in starejše "adrenalinske" navdušence. 
Jaz bi najbrž napolnil še nekaj vrečk pred/med/po vsakem spustu, ampak jaz sem pač pussy.

Razvedriti sem jo želel z nekaj vragolijami na surfu, a naju je na recepciji ustavila Becky in naju povabila na bonfire (kres, op. p.) na plaži.

4 Tihožitje   5 Užitje :)

Bon(d) Fire

Ob pomanjkanju tipov (koščen surferček je nesel dve vejici) je "čast" glavnega nosača goriva pripadla meni. 
Predvsem zaradi popolnega dračja in vej, vejic, vejčic ter hloda, zagotovljenih z moje strani, je Suha južina, kar hitro zakuril ogenj in kmalu smo čvekali ob najlepšem nočnem razgledu ever.

6 LOGar   7 FireMan   8 #noFilter

Utrujena od iztrebljanja, ziplineanja, vlačenja hlodov na obalo ... sva se malo pred polnočjo počasi odpravila proti domu. 

Na moje veliko veselje je čistilka vmes spraznila smetnjak in v svet sanj sem zaplaval mirne vesti.

____

BERI & SHERI ;)