HoneyMoon 1.7K

Day 7: I "dived" Catalina Islands

Sharing is caring

Gledam tipa, ki bruhca čez desni bok našega čolnička, in se smejim, ko pomislim na svoje vedeževalske sposobnosti. Petnajst minut prej sem ga gledal (in vohal), kako baše vase svoj (mogoče malo pre)obilen zajtrk in Manci predstavljal svojo tezo o tem, da nekdo v kratkem ne bo najbolj ponosen na svoje odločitve. 

»You gotta give something back to the nature...« mu namignem z rahlim »a si prizadet, da pred potapljanjem ješ empanjado iz polivinil vrečke?!« tonom. Njegova draga mi med nežnim božanjem (njegovega) hrbta nameni rahlo hostilen pogled in ga pospremi z dokaj nerazločnim medmetom v smislu »je*i se« – medtem ko genijalec kaj več od »bwaruhbruhbwah« in nekaj koščkov empanjade ne spravi iz sebe.

"Šnorkl or die!"

Skupinica na ladji mi ne deluje kot gruča izkušenih potapljačev (kot so se predstavili), zato me bolj kot ne čudi dejstvo, da sva z Manco poleg starejše gospe z vnukinjo/hčerko in čudnega strica, ki se ne pogovarja z nikomer, edina prijavljena za šnorklanje.

1 Before   2 Many Minutes After

Kakorkoli že – pridemo na lokacijo prvega potopa in vsi moji sumi se začnejo potrjevati. Polovica folka se sploh ne zna "oblečt", druga polovica pa z zarošenimi maskami v polni bojni opremi stoji tako, da se zaradi valov zvirajo eden čez drugega.

Hvaležno se nasmehnem vodiču, ko nam pokaže, da gremo šnorklarji v vodo zadnji. Razburkano in penasto morje – nimam ravno najboljših občutkov glede "Best snorkeling experience in the world!" 

Ananas Deluxe

Na žalost je bil prvi potop res bolj beden. V skupini 5 + inštruktor smo plavali od točke A do točke B. Manca je imela preveliko masko, tamala se je skoraj utopila, videlo se ni nič pa še Stric je mahal s plavutkami, kot da se gre za življenje/a in smo dejansko imeli največ dela s tem, da smo se mu umikali. 

Po zelo dolgem vkrcavanju (vsi Jacquesi Costeauji so pač morali splezati na ladjo in se umiriti od neverjetnih doživetij pod vodo) je sledil še en potop na "drugi lokaciji".

Vmes so nam postregli krekerje, ananasove rezine in ledeni čaj, zato sva se odločila, da za vplačanih 100 € dobiva maximalno količino vsega – Gorenjci, jebiga! 

Na zgornji palubi opazujeva burkajoče morje in zagledava celo nekaj podobnega manti, ki skače iz vode.

Ko največ morskega življenja vidiš NAD vodo, veš, da nekaj ne štima.

Inštruktor javi, da smo prišli na lokacijo drugega potopa. Prenažrt z ananasom se zavem, da smo dejansko 300 metrov oddaljeni od lokacije prvega potopa. PURA VIDA? Sploh se ne obremenjujeva več. 

Ananas in piškoti pa še empanjada show in flying manta – money well spent.

Zadnja se napokava v vodo. Vidljivost je malo boljša, gospod je malo umiril nogice, babi in vnučka pa sta ostali kar na ladji – mogoče pa iz tega potopa še nekaj bo.

Zaplavam stran od naše skupine in se potopim do ostalih potapljačev. Prizor vreden 1000 €! Eden se dviga in spušča kot riba napihovalka z napako v sistemu, drugi je obrnjen z glavo navzdol, medtem ko ga inštruktor poskuša obrniti v "normalno" smer, dva plavata stran od skupine, trije pa gledajo ubogo ribo, ki ji še v Fiesi ne bi nadeli pridevnika eksotična.

Potopim se še enkrat in maham enemu od potapljačev, a je le-ta imel preveč dela sam s sabo, zato švrcnem nazaj do svoje skupine, kjer skupaj raziskujemo motno vodo. 

Za trenutek celo zagledamo neke podolgovate ribe in zadnje sekunde pred vkrcanjem na ladjo (baje) zagledamo skata (videl sem le senco).

3 Kraj potopa #1   4 Kraj potopa #2 

That's it folks! Vsekakor bi za 50 € na osebo pričakoval več – morskega življenja namreč, dogodivščin je bilo čez glavo.

Sticking out

Vkrcanju je sledila dolga, vetrovna, mokra in mmmrrrzla pot nazaj. 

Vsaj 3 osebe so me vprašale, če sem profesionalni borec (»are you a fighter?«) in šele na koncu, ko sva se basala v avto, sem dojel, da mi na kapci s šiltom piše Tap-Out > weirdos.

5 Veter v laseh #punIntended

NO €, NO Surf, NO sleep

Na poti "domov" sva se izkrcala pred FoodCourtom in si privoščila NAJBOLJŠE spomladanske zavitke ever (haven't been to China, YET!)! Empanjada po dogodivščinah zjutraj pač NI našla poti na najina krožnika. 

6 Spring Rolls

S polnim želodčkom je najbolje iti v vodo (remember this morning?), zato sva se odločila, da greva še malo surfat. Samo na bankomat skočim ... #notgonnahappen 

Na banki so nekaj bluzili o uradnih urah menjalnice (banka dela do 18h, €vre menjajo samo do 17h, ura je bila 16:57) pa še bila sva brez potnih listov, zato sem se "javil" za čudovito jogganje v japankah (pri +30 °C) od banke, do hostla IN nazaj do banke. 

Surfanje je seveda odpadlo, ampak to ni bila največja težava, ki sva jo imela. Bolj naju je skrbelo, da bo odpadlo še kaj, saj sva bila skorajda brez denarja, naslednji dan pa je bilo treba potovati na drugi konec države v Puerto Viejo.

Najprej je bila težava v tem, da sta bila oba bankomata prazna, potem ko so ju končno napolnili z denarjem pa nobena od najinih kartic ni "prijela". 

WTF?! Ne vem, a sva res porabila že ves denar s poroke? :/

Šest ur časovne razlike je pomenilo, da je v Sloveniji že vse zaprto. Ni nama preostalo drugega, kot da se odpraviva spat in upava, da se bo zadeva rešila PREDEN odpelje avtobus za San Jose.

»Naštimi 3 budilke!« in sva šla spat.

____

BERI & SHERI ;)

HoneyMoon 1.6K

Day 6: Cake Off

"Happy Wife, Happy Life"

Navsezgodaj zjutraj, skorajda čisto na začetku dneva št. 6 (06:00 je na poročnem potovanju ZELO zgodaj), sva poskušala z izvedbo photoshootinga na obali. 34531 poskusov stoj na glavi in 34531 poskusov fotkanja – kadar ji je uspela stoja, sem zaje*al na fotkiču ... IN obratno.

Končno nama je uspelo (glej slike) in lahko sva se odpravila zajtrku naproti. V trgovino. Po zajtrkovalne zadeve. In nato v kuhinjo, štimat zajtrk, in nato njamnjamnjam. #neksevidrazkoš #honimundelight #kuhajženo! #hungry

1, 2, ....... 2315!

Tortičar Andraž

"Andraž gre samo enkrat na led" oziroma "Ni šans, da se še enkrat tako zaje_em, da bom spet do kolen v švicu in ostalih tekočinah, ročno in nožno in kakorkoli odmaševal zamašen toaletek z najmanjšimi, najožjimi cevmi in najbolj prizadetim pof_ka_im odplakovalnim sistemom na svetu, zato ker ni vode in me Tortica* pač noče zapustiti brez boja ..." je odmevalo v moji glavi, medtem ko sem se po stopnicah vzpenjal do najine sobe. 

Oborožen z razkužilom, vlažnimi robčki in dodatno rolico WC-papirja sem se samozavestno podal kar v skret (ker sem bil jezen, so padale tudi težke besede) zraven najine sobe. In potem še v tistega na drugi strani hiše. In potem ... obupano obsedel na terasi in gruntal, kaj naj naredim. 

Vode spet NI!

Kruljenje v želodcu je preglasilo misli o tem, kako bom pač potrpel do trenutka, ko nam spet priklopijo vodo, zato je bil čas za drastične ukrepe.

Tri vrečke in 15 minut kasneje sem stal v sobi in gledal paket, ki sem ga odložil zraven postelje. 
Občutek zmagoslavja je tlel v meni, erupcijo emocij pa je zadrževala negotovost o prihodnosti Vrečke. 
Vrnil sem se na teraso k Manci. Hihitajočemu zgražanju je sledil ukaz: "Znebi se ga!". Skočil sem v sobo in odnesel vrečko v smetnjak. 
Priznam, da me je v trenutku ločitve kar malo zvilo v želodcu – najprej sem pomislil, da sem žalosten in da bo ločitev težja, kot sem mislil, a sem kmalu doumel, da me pač samo zvija (par požirkov vode iz pipe mi pri tem definitivno ni bilo ravno v pomoč). 

Jutri je nov dan, sem pomislil, ko sem vrečko s še rahlo toplo vsebino zabrisal v smetnjak.

*epizoda z iztrebljanjem mehiške hrane je poskrbela za enega največjih d__k_v v mojem življenju, zato sem v znak spoštovanja njegovo ljubkovalno ime napisal z veliko začetnico.

_________________________________________________________________________________

Sam doma ...

Prišla je ura Mančinega ZiPlininga. Zaradi "določenih osebnih razlogov" sem se odločil, da se ženki na tem izletu ne pridružim in rajši malo polenarim, a še preden sem se udobno namestil, je bila Manca že nazaj. 
Rahlo razočarana nad dejstvom, da je bilo celotno doživetje (v katalogu ni izgledalo tako) primerno tudi za družine z malimi otroci in starejše "adrenalinske" navdušence. 
Jaz bi najbrž napolnil še nekaj vrečk pred/med/po vsakem spustu, ampak jaz sem pač pussy.

Razvedriti sem jo želel z nekaj vragolijami na surfu, a naju je na recepciji ustavila Becky in naju povabila na bonfire (kres, op. p.) na plaži.

4 Tihožitje   5 Užitje :)

Bon(d) Fire

Ob pomanjkanju tipov (koščen surferček je nesel dve vejici) je "čast" glavnega nosača goriva pripadla meni. 
Predvsem zaradi popolnega dračja in vej, vejic, vejčic ter hloda, zagotovljenih z moje strani, je Suha južina, kar hitro zakuril ogenj in kmalu smo čvekali ob najlepšem nočnem razgledu ever.

6 LOGar   7 FireMan   8 #noFilter

Utrujena od iztrebljanja, ziplineanja, vlačenja hlodov na obalo ... sva se malo pred polnočjo počasi odpravila proti domu. 

Na moje veliko veselje je čistilka vmes spraznila smetnjak in v svet sanj sem zaplaval mirne vesti.

____

BERI & SHERI ;)

HoneyMoon 1.5K

Day 5: Surf.ing

"NA, NA, NA ..."

Tekla sva NA surf lesson, poskušal sem se obdržati NA surfu in padal sem NA ploh/glavo/faco/rit ...

Malo kardia pred potapljanjem nikoli ne škoduje, zato sva se odločila, da na najino prvo (učno) uro surfanja kar tečeva. No, mogoče je k odločitvi malček prispevala tudi napačna informacija o tem, kje se dobiva z učiteljem surfanja, ampak "who am I to be pointing fingers" (receptorka naju je zajebala big time)?

PRAVOČASNO prideva v surf shop – za razliko od inštruktorja surfanja. Pol ure kasneje se nama pridruži visokorasli Milton.

Pogleda me in zavzdihne nekaj v smislu, da ne ve kakšen surf naj mi da, da se zadeva ne bo potopila z mano vred.

Zahvalim se mu za vse namige o tem, kako abnormalno velik sem in izberem bel surf (tako n00bzi opisujemo surferske deske – po barvi).

Are you even trying?

Petnajst minut kasneje me med čakanjem na val vpraša, če sem razumel navodila. Manca namreč "surfa", medtem ko se jaz bolj ali manj pobiram nazaj na surf, po tem ko padem z njega – and again and again.

Tudi slepa kura zrno najde oziroma tudi največji idioti se vsaj dvakrat v dveh urah za vsaj 7 sekund zadržijo NA surfu – v surf pozi. "Na žalost" nama ni uspelo posneti mojih podvigov in Mančinega surfanja (za kar bom Nekomu večno hvaležen). Za konec nama je Milton pokazal še surfanje na glavi (v stoji) – showoff! :P

All-in-all it was a fun surfing experience. SurfMaster Milton me je pohvalil (kot vse druge osebe, ki so mu plačale 45 € za 2 uri potrpežljivosti ob/na/pod/zraven surfa) in zadovoljno sva odkorakala kosilu naproti.

1 Milton (ta temn stric)

WHEN IN ROME ...

Ko se razvajaš na Kostariki seveda NE moreš mimo lokalnih specialitet. Po surfanju nama je zapasala "kitajska hrana".

Jedel sem najboljše spomladanske zavitke ever (nisem ŠE bil v Aziji (turški del ne šteje)), jih "poplaknil" z best (in hkrati tudi prvim) ever Cinnamon Roll-om in se malo kasneje v hostlu lotil še marakujapaje (nisva čisto zihr: a je bila marakuja al papaja) – ki pa je bila totalno zanič.

Pool Party

Slab okus sadne sladice sva želela pregnati z obiskom bazena, s katerim se hostel ponaša na letakih in ga še nisva preizkusila. Glavni razlog je, da je bazen del apartmajskega naselja in je od hostla oddaljen cca. 3 kilometre, gostje hostla pa imajo (kot vsi ostali prebivalci planeta Zemlja) to ugodnost, da se ob nakupu pijače lahko namočijo v (po slikah sodeč) čudovitem bazenu s super razgledom.

Dolga hoja, čudovit razgled in "BUAHAHAHAHAH AS TI FAKIN RESN" bazen. Na hitro sva se spokala nazaj proti domu. Lep sprehod in nekaj sekundno namakanje na plaži je popestrila mavrica ter nekaj dežnih kapelj ob prisotnosti sonca. "Bazenčkanje" ni ravno pregnalo slabega okusa marakujapaje zato sva skočila še na Food Court na eno porcijo mehiškega Total Combo (vsak izgovor je dober).

2 Dež (razgled izpred bazena)   3 Sončni zahod (20 min kasneje)

SKORPIONzZzZz

Pred posteljnimi aktivnostmi sva še malo pohengala z ostalimi rezidenti hostla, kjer je najino navdušenje nad surfanjem in sheranje zgodbic z ostalimi, bolj izkušenimi surferji rahlo ubijala od škorpijona pičena in očitno kako drugače NEnapičena receptorka, ki je s solznimi očmi in zateklim prstom paradirala gor in dol po lounge-u.

Did not care much in sem celo rahlo zdrsnil v dremež, kar je bil za mojo predrago ženo jasen znak, da bo od posteljnih aktivnosti tisto noč izkusila le eno – spanje. 

Inštruktor surfanja Andraž surf.ing – out!

V tem postu sem besedo surf uporabil ekzaktno 27-krat, kar je tudi število padcev s surfa (samo mojih, ne od vseh surferjev letošnjega poletja).

____

BERI & SHERI ;)

HoneyMoon 1.4K

Day 4: Lazzzy

Muca za dobro jutro

Sosedova muca, gekon na stropu in jaz v postelji – vsi ostali še spijo. Zbudil sem se naspan in z ogromnim nasmeškom na obrazu.

Uživam v prijetnem čivkanju fluorescenčnih vrabčkov ... ko se spomnim, da bom že čez 17 dni spet zmrzoval v Ljubljani.

1 MucMuccc   2 G33k0n

Dan številka 4 je minil, kot bi rignil: na hitrco in s sladkim priokusom dogajanja čez dan. 

Zjutraj sva bila po obisku plaže in trgovine na žalost prepozna za kakšne aktivnosti in/ali tripe, zato sva se odločila, da dan izkoristiva za polnjenje baterij na soncu (beri: gingerji v senci) in raziskovanje kotičkov za lenarjenje v hostlu in okolici.

Rezervirala sva surfing ter šnorklanje in izdelala okviren plan dogajanja v naslednjih dneh.

3 4 5 Chill Zone

Ljubezen, voda in paradižnik

Sredi popoldneva sem dojel, kaj je prejšnji večer Rebecca (receptorka) govorila o vodi – da je namreč NI (nazadnje je bojda deževalo oktobra 2014)! Razodetje sem doživel na BELEM prestolu, ko sem želel odplakniti svoj RJAVI zaklad – misija: neuspešno.

Celotno situacijo bi najbrž bolje opisala Manca, ker sem jaz dogodke potlačil globoko v podzavest.

Spomnim se, da sem jo prek FB Messengerja obvestil, da sem v kopalnici in imam situacijo, iz katere ne vidim izhoda (sva eden tistih parov, ki si deli (skoraj) vse pa je "tole" vseeno bilo nekaj novega).

Razlagal sem ji o precejšnji razsežnosti kloba…– am, situacije in na moledovanje, naj ne prihaja v bližino kraja dogajanja, se je odzvala z: "Piki, rada te mam. Pridem!" in mi dostavila cca. 15 litrov vode (se pri tem do solz nasmejala moji zabuhli faci in prepotenemu čelu) ter mi zaupala svojo taktiko splakovanja ... ki pa se NI obnesla.

Babe in njihovi majhni kakci!

Super Mario bi bil ponosen na prikazane vodovodarske prijeme, saj mi je samo z uporabo toaletne metlice (ob podpori dodatnega litra ali dveh vode) uspelo eliminirati grožnjo in se znebiti skorajda vseh sledi masakra.

No, ostal je en majhen paradajzek, oziroma lupinica le-tega, ampak z malenkostmi se ni za obremenjevati.  

Po dooooooooooooolgem tuširanju sva se odpravila na večerjo v Food Court.

Med prežvekovanjem svoje druge tortilje sem se spomnil na popoldanske prigode in preklel svoj "zlata ribica" spomin. Mehiška hrana in slabi toaletni pogoji pač ne pašejo skupaj.

Cancelling a cancellation

Tukaj je res noro lepo – plaža, folk, vibe ... vse je perfect.

Odločila sva se, da načrtovano pot na karibsko stran Kostarike odpoveva in se posvetiva lepotam Tamarinda z okolico. Preklicala sva rezervacijo sobe v Puerto Vieju in se ušunjala v "lounge" med ostale rezidente hostla. 

Ob poslušanju zgodbic dveh Švedov, ki sta na karibski strani doživela same lepe stvari in sta o tem mestu govorila v samih presežkih, sva skenslala odpoved sobe = ponovno rezervirala sobo (sva pač komplikatorja). 

6 Henganje   7 Večerja

FAN TA DIG! (švedsko)

V zameno za podrobne informacije o karibski obali je Manca enega od njiju naučila nekaj slovenskih besed (živijo, kako si, jaz sem Šved), jaz pa sem pristavil tiste najbolj uporabne (kur*c, pič*a, jeb*m ti mat*r), nato pa je bil čas za tuširanje in ZzZz (brez Švedov).

Seveda SPET ni bilo vode, ampak tokrat je bil razlog v skorajda 2-urnem tuširanju neke ameriške pi*ke, ki sem ji zato v mislih onegavil mamico, vse dokler nisem zaspal.

____

BERI & SHERI ;)

HoneyMoon 1.3K

Day 3: (getting to) Tamarindo Beach

Napakiravanje 101

V človeški naravi je, da se na napakah nekaj nauči(mo). Pred vsakim potovanjem se spomnim na vse neumnosti, ki sem jih naredil, in se trudim ne ponavljati le-teh. Tako sem pred najinim poročnim potovanjem sklenil, da spakiram le najnujnejše, v nekem logičnem zaporedju, da ne bom vsak dan zlagal vsega iz in v nahrbtnik.

Smiselno je, da dragocenosti napakiraš med mehke cunje (na sredino nahrbtnika), da se ne polomijo, medtem ko prtljago "nežno položijo" v prtljažni prostor letala. Pametno je tudi, da na vrh napakiraš vetrovko, če bo slučajno pihalo in ... 

Vsak sistem, ki se ga lotim, se na koncu izkaže za bolj prizadetega od prejšnjega. Seveda sva že prvo minuto po prihodu v hostel spraznila oba nahrbtnika, ker sva potrebovala adapter za polnilec telefona, ki je bil na varnem shranjen v eni od 20-kilogramskih zveri, ki sva jih prinesla na hrbtih.

Dva dni sem vso robo samo prekladal iz kavča na posteljo in iskal mesta, kamor bi zadeve lahko odložil, brez da se mi zagabijo do konca življenja; zato me je pred odhodom v Tamarindo čakalo še pospravljanje vsega sran*a, ki sem ga za brez veze pripeljal na drugo stran planeta. 

"Dodatna vetrovka, bunda (ok, pač v Avstriji je snežilo), najbolj-huge-knjiga-ki-je-nisem-bral-niti-sekundo ... vse tiste stvari, ki jih vzameš namesto dodatnega para gat ali štumfov (ki ti jih dejansko zmanjka sredi potovanja), gredo na PODN ruzaka ... " mi je odzvanjalo v glavi, medtem ko mi je krulilo v želodcu. 

Palačinke?

Zajtrk je bil namreč topŠIT – poudarek na besedi "šit" (angleško šit). Nekakšen zmazek od palačinke in poceni javorjev sirup. No, da ne bom lagal, dobila sva celo vsak svojo palačinko!

1 Lepotec pred topŠit hostlom

»Bilo kuda, KiKi svuda!«

Od prihoda na avtobusno postajo do vkrcanja na avtobus sem šel skozi več (emocionalnih) stadijev. Od živčnega čvakanja KiKi bonbonov v kombinaciji s pogledom  v stilu "I'm a tough, dangerous guy", do olajšanega "omfg, we are ok" vzdiha v prijetnem sedežu dokaj modernega avtobusa.

Almost too perfect …

Klima dela, nihče ne bruha ... Vse poteka brez problemov. Ustavimo se na počivališču (food + wc) in dejansko smo 15 minut kasneje vsi spet na avtobusu pripravljeni na odhod.

Nekje na sredini poti (po cca. treh urah) se avtobus ustavi. Najbrž spet delo na cesti? 

Po uri in pol se mimo nas pripeljejo trije rešilci (očitno gre za prometno). 

Petnajst minut kasneje se začnemo premikati. In se spet ustavimo. In se spet 500 m peljemo in ustavimo in peljemo in ...

Nikaragavananci

KONČNO šofer pospeši in se odpeljemo naprej, mimo nekega gostišča in vsem je takoj jasno, da do prometne nesreče ni prišlo. Okoli 50 policajev v polni "bojni" opremi v spremstvu 10+ avtomobilov nadzira gostišče Diana. (TIP: don't eat here!).

Izgledalo je kot Police vs. Mob obračun, vendar sva kasneje izvedela, da sta Kostarika in Nikaragva v meddržavnem sporu glede meje in da je šlo za AntiCostarica riot s strani skupine Nikaragvancev. 

2 Postanek   3 Policija

Osem (8!) ur po odhodu z avtobusne v San Joseu (v temi) zagledam tablo Tamarindo: 5 km. Vsakih 500 metrov se ustavimo in "skipamo" enega ali dva potnika. Malo manj kot eno uro kasneje se ustavimo v centru Tamarinda.    

TOTAL Combo

Ginger hair, white skinned tipček z zemljevidom v roki in mlada dama, ki se jo komaj vidi čez nahrbtnik – težko bi bolj izžarevala "help me, we're lost!" vibe. Prijazen, bosonogi, temni gospod z dredi in vonjem po travnatih cigaretih naju napoti v najbolj temno ulico na Kostariki. Asfaltno pot zamenja makadam, namesto hiš naju obdajajo drevesa ... in že zagledava hostel. WAU! KJUUUT!

Prijazna receptorka srednjih let, oranžni maček Simba in nasploh čudovita atmosfera naju navdajo z optimizmom. 

Receptorka nekaj blebeta o težavah z vodo, meni pa se pred očmi riše le "Total Combo plate", mehiška jed, ki sem jo s svojim sokoljim želodcem opazil na poti do hostla.

4 Simba   5 Total Combo

17 minut kasneje (ko sem lačen, čas merim v mikrosekundah in drugih manjših enotah) sva se že basala z najboljšo mehiško hrano ever. Popoln guacamole je bil popoln, sexy trikotniki s sirom (znanstveno ime za jed, katere imena ne poznam) so bili sexy, odličen fižol je bil odličen in in in ... še v postelji razmišljam o večerji za bogove.

____

BERI & SHERI ;)